Komuniciranje, etika, empatija in znanost
21. oktober 2010Almir Flisar, DreamEthic Change
Empatija – nevidna roka trajnostnega razvoja
V uvodu je Almir Flisar izpostavil, da so številni teoretiki in avtorji, kot sta denimo Milton Friedman in Herbert Spencer, izkoriščali knjigi The Wealth of Nations Adama Smitha in On the Origin of Species Charlesa Darwina, da človeka v kapitalizmu odrešijo odgovornosti do soljudi. Metafora „nevidne roke“ ter koncept „preživetja najmočnejšega“ sta postala jedro opravičila za nebrzdan pohlep in sebičnost pri udeležbi na trgih. Pozablja pa se, da sta tako Smith kot tudi Darwin v svojih drugih delih opozarjala na razvoj moralnih načel in raziskovala socialno naravnanost človeka in živali. Smith je v The Theory of Moral Sentiments poudaril simpatijo/empatijo kot temelj vseh oblik človeške komunikacije, vključno s trgovinsko menjavo. Darwin je v svojih kasnejših delih, The Descent of Man in The Expresion of Emotions in Man and Animals, videl moralnost (vključno s simpatijo/empatijo) kot naravno težnjo. Obenem je sodelovanje, sožitje in vzajemnost dal ob bok neizprosnemu boju, ko gre za preživetje najmočnejših.
Definicij empatije je veliko, vendar se vse vrtijo okoli treh ključnih „sestavin“: afektivne sposobnosti, da delimo čustva druge osebe, kognitivne sposobnosti, da ugotovimo, kaj druga oseba čuti, in namere, da sočutno odgovorimo na stisko te osebe.
Almir Flisar je v svojem predavanju predstavil cel kup dokazov (s področij evolucionarne biologije, nevroznanosti ter psihologije), ki pričajo v prid temu, da je empatija rezultat evolucije ter da je globoko zakoreninjena v nas. Dokaze, da je temu tako, najdemo že v dejstvu, da so otroci empatični praktično od prvega dneva rojstva, da se pri opazovanju bolečine druge osebe v naših možganih aktivirajo isti centri, ki se aktivirajo, ko bolečino začutimo sami, ali pa v preprosti nalezljivosti zehanja; predstavitev je vsebovala tudi fotografije ljudi, ki zehajo, in prav gotovo se je mnogim v dvorani porodila želja početi isto.
Za komunikacijo je empatija posebnega pomena, saj že iz same definicije lahko razberemo, da pripomore k boljšem medsebojnemu razumevanju akterjev. Skozi različne primere smo se prepričali, da v času krize, vseprisotne negotovosti, ekstremne transparentnosti in rasti ozaveščenosti deležnikov, empatija skupaj z zaupanjem močno prispeva h krepitvi integritete ter zavzema zelo pomembno mesto v procesu inoviranja.
Je pa tudi res, da je empatija krhka, saj smo ponavadi bolj empatični do članov svoje skupine kot do 'tujcev' oz. drugačnih od sebe. Flisar pravi, da se moramo potruditi seči preko tega, saj imamo boljše možnosti za preživetje, če delamo skupaj. Vključevanje empatije v procese komuniciranja, sodelovanja in inoviranja je nujno na poti izhoda iz krize in sledenju načelom trajnostnega razvoja. Naloga je vse prej kot lahka, ni pa tudi nemogoča, saj nam narava pri tem stoji ob strani. Metaforo nevidne roke na koncu uporablja tudi Flisar, vendar meni, da je ta ravno empatija.
Empatija – nevidna roka trajnostnega razvoja
V uvodu je Almir Flisar izpostavil, da so številni teoretiki in avtorji, kot sta denimo Milton Friedman in Herbert Spencer, izkoriščali knjigi The Wealth of Nations Adama Smitha in On the Origin of Species Charlesa Darwina, da človeka v kapitalizmu odrešijo odgovornosti do soljudi. Metafora „nevidne roke“ ter koncept „preživetja najmočnejšega“ sta postala jedro opravičila za nebrzdan pohlep in sebičnost pri udeležbi na trgih. Pozablja pa se, da sta tako Smith kot tudi Darwin v svojih drugih delih opozarjala na razvoj moralnih načel in raziskovala socialno naravnanost človeka in živali. Smith je v The Theory of Moral Sentiments poudaril simpatijo/empatijo kot temelj vseh oblik človeške komunikacije, vključno s trgovinsko menjavo. Darwin je v svojih kasnejših delih, The Descent of Man in The Expresion of Emotions in Man and Animals, videl moralnost (vključno s simpatijo/empatijo) kot naravno težnjo. Obenem je sodelovanje, sožitje in vzajemnost dal ob bok neizprosnemu boju, ko gre za preživetje najmočnejših.
Definicij empatije je veliko, vendar se vse vrtijo okoli treh ključnih „sestavin“: afektivne sposobnosti, da delimo čustva druge osebe, kognitivne sposobnosti, da ugotovimo, kaj druga oseba čuti, in namere, da sočutno odgovorimo na stisko te osebe.
Almir Flisar je v svojem predavanju predstavil cel kup dokazov (s področij evolucionarne biologije, nevroznanosti ter psihologije), ki pričajo v prid temu, da je empatija rezultat evolucije ter da je globoko zakoreninjena v nas. Dokaze, da je temu tako, najdemo že v dejstvu, da so otroci empatični praktično od prvega dneva rojstva, da se pri opazovanju bolečine druge osebe v naših možganih aktivirajo isti centri, ki se aktivirajo, ko bolečino začutimo sami, ali pa v preprosti nalezljivosti zehanja; predstavitev je vsebovala tudi fotografije ljudi, ki zehajo, in prav gotovo se je mnogim v dvorani porodila želja početi isto.
Za komunikacijo je empatija posebnega pomena, saj že iz same definicije lahko razberemo, da pripomore k boljšem medsebojnemu razumevanju akterjev. Skozi različne primere smo se prepričali, da v času krize, vseprisotne negotovosti, ekstremne transparentnosti in rasti ozaveščenosti deležnikov, empatija skupaj z zaupanjem močno prispeva h krepitvi integritete ter zavzema zelo pomembno mesto v procesu inoviranja.
Je pa tudi res, da je empatija krhka, saj smo ponavadi bolj empatični do članov svoje skupine kot do 'tujcev' oz. drugačnih od sebe. Flisar pravi, da se moramo potruditi seči preko tega, saj imamo boljše možnosti za preživetje, če delamo skupaj. Vključevanje empatije v procese komuniciranja, sodelovanja in inoviranja je nujno na poti izhoda iz krize in sledenju načelom trajnostnega razvoja. Naloga je vse prej kot lahka, ni pa tudi nemogoča, saj nam narava pri tem stoji ob strani. Metaforo nevidne roke na koncu uporablja tudi Flisar, vendar meni, da je ta ravno empatija.