Singing in the Brain: kako ustvariti učinkovitejšo uporabo organizacijskega potenciala in komunikacijskega proračuna in kako nam pri tem lahko pomaga glasba
23. oktober 2010Michael Spencer, Sound Strategies, Velika Britanija
Tudi z glasbo komuniciramo – ali znamo izbrati pravo?
Znanstveniki označujejo glasbo kot telovadnico možganov, saj ima večji učinek na možgansko aktivnost kot katerakoli druga aktivnost. Kljub temu pa je pri komuniciranju blagovnih znamk zvok ponavadi zapostavljen. Namesto, da bi ljudje razmišljali, kaj nek zvok sporoča, se raje osredotočajo na to, ali zveni lepo, pravi Michael Spencer iz Sound Strategies.
Glasba je del naše identitete in je tesno povezana z razvojem jezika. Glasbeni elementi jezika naj bi namreč obstajali veliko prej od referenčnih, kar se kaže v tem, da že sama melodija govora namiguje na to, kaj oseba sporoča. Zato ima izbira glasbene podlage pri komuniciranju velik pomen, saj naslovniku posreduje sporočilo o identiteti blagovne znamke. Spencer poudarja, da je najprej potrebno razmisliti o strategiji – kakšno zgodbo želimo povedati, kakšne vrednosti pripisujemo blagovni znamki, zakaj sploh dodajamo glasbo – in šele nato premišljeno izbrati zvok, ki temu ustreza.
Najpomembnejša sta torej kontekst in namen izbire glasbe. Pravzaprav tukaj ne gre le za glasbo, opozarja Spencer, ampak za celotno akustično okolje. Kot primer neprimernega akustičnega okolja omenja banke, kjer zaupne informacije delimo z osebo za stekleno pregrado, tako da se zvok našega glasu odbija nazaj v nas in v prostor, ki nas obkroža. Potrebno je torej povezati celotno akustično okolje z identiteto blagovne znamke.
Pri postavljanju spletnih strani se večina ljudi še vedno ravna po stari paradigmi 'kričanja', s katerim želijo pritegniti pozornost, le 2% jih dejansko razmišlja o vrsti zvoka, ki ga bodo uporabili. Zato ni presenetljivo, da velja splošno prevladujoče mnenje o vsiljivosti glasbe na internetnih straneh. Poleg tega znamke spreminjajo svojo glasbo hitro, nepovezano in nepremišljeno, s tem pa izgubijo na identiteti, ki bi jo naj zvok sporočal. Spencer trdi, da ob upoštevanju konteksta in namena tudi preproste zvočne geste postanejo »vir čutnega užitka« in »najboljši skriti prepričevalni element«.
Tudi z glasbo komuniciramo – ali znamo izbrati pravo?
Znanstveniki označujejo glasbo kot telovadnico možganov, saj ima večji učinek na možgansko aktivnost kot katerakoli druga aktivnost. Kljub temu pa je pri komuniciranju blagovnih znamk zvok ponavadi zapostavljen. Namesto, da bi ljudje razmišljali, kaj nek zvok sporoča, se raje osredotočajo na to, ali zveni lepo, pravi Michael Spencer iz Sound Strategies.
Glasba je del naše identitete in je tesno povezana z razvojem jezika. Glasbeni elementi jezika naj bi namreč obstajali veliko prej od referenčnih, kar se kaže v tem, da že sama melodija govora namiguje na to, kaj oseba sporoča. Zato ima izbira glasbene podlage pri komuniciranju velik pomen, saj naslovniku posreduje sporočilo o identiteti blagovne znamke. Spencer poudarja, da je najprej potrebno razmisliti o strategiji – kakšno zgodbo želimo povedati, kakšne vrednosti pripisujemo blagovni znamki, zakaj sploh dodajamo glasbo – in šele nato premišljeno izbrati zvok, ki temu ustreza.
Najpomembnejša sta torej kontekst in namen izbire glasbe. Pravzaprav tukaj ne gre le za glasbo, opozarja Spencer, ampak za celotno akustično okolje. Kot primer neprimernega akustičnega okolja omenja banke, kjer zaupne informacije delimo z osebo za stekleno pregrado, tako da se zvok našega glasu odbija nazaj v nas in v prostor, ki nas obkroža. Potrebno je torej povezati celotno akustično okolje z identiteto blagovne znamke.
Pri postavljanju spletnih strani se večina ljudi še vedno ravna po stari paradigmi 'kričanja', s katerim želijo pritegniti pozornost, le 2% jih dejansko razmišlja o vrsti zvoka, ki ga bodo uporabili. Zato ni presenetljivo, da velja splošno prevladujoče mnenje o vsiljivosti glasbe na internetnih straneh. Poleg tega znamke spreminjajo svojo glasbo hitro, nepovezano in nepremišljeno, s tem pa izgubijo na identiteti, ki bi jo naj zvok sporočal. Spencer trdi, da ob upoštevanju konteksta in namena tudi preproste zvočne geste postanejo »vir čutnega užitka« in »najboljši skriti prepričevalni element«.