17. številka PiarNaKvadrat
1. februar 2012
V februarju izide 17. številka strokovne revije PRSS.
Iz uvodnika revije:
Voda, brazgotine in Mrlakenstein
Obstaja indijanski pregovor, ki pravi: »Usedi se na rečni breg in čakaj, truplo tvojega sovražnika bo kmalu priplavalo mimo.« V Sloveniji že nekaj časa sedimo in čakamo in preteklo je že mnogo vode, a trupel ni. Kopiči se le smrad in slab zadah in priokus po grenkem, zatohlem in smrdljivem. Kje so tiste spremembe, kje je angažiranost, kje so (mladi), da postavijo barikade in nas vržejo v realnost?
Na Facebooku sem prebrala, da so na Novi Zelandiji (in v Avstraliji menda tudi) sprejeli zakon, po katerem pridelovanje hrane ni več pravica, temveč privilegij. Isto velja za vodo. Plačal boš torej davek državi (mednarodnim korporacijam), če boš za svoje potrebe prideloval npr. solato. Če pa ne boš imel licence, ki ti jo bo dodeljevala taista država (beri mednarodna korporacija), te hrane ne boš mogel prodati na tržnici ali ponuditi mimoidočemu lačnemu. Informacije nisem preverjala, bi pa vzorec lahko držal, sploh če pomislimo na patentiranje semen, ki bi morala biti javno dobro, pa so v intelektualni lasti – spet teh velikih korporacij.
V Sloveniji sprejmemo zakon, s katerim uboge starejše ljudi spravimo v precep – ali naj prejmejo državno pomoč ter tako tvegajo, da bo del njihovega premoženja prenesen na državo, ko umrejo, ali naj že sedaj vse prepišejo na svoje potomce ter tvegajo, da jih bodo 'vrgli' v dom za ostarele … človeka dostojno življenje. Posplošujem, namenoma, izzivam, provociram, zbujam. Pa verjetno nisem jaz tista prava generacija, ki bi morala dvigniti glas. V očeh 20-letnikov sem tudi jaz privilegirana. S službo za nedoločen čas (kaj to dandanes sploh še pomeni?), s hišo, preskrbljena 'matora'.
Na volitvah edini izvolimo kontinuiteto. V vseh državah, kjer so imeli predčasne volitve, je izvoljena druga stran(ka). Je to povezano s sociološkimi značilnostmi Slovenca – better the devil you know? Pa ne pravim, da je ta izbira slaba ali da bi bila druga boljša. Pojma nimam. Nisem jasnovidka, da bi napovedovala. Velike politične igre so mi neznanka. Samo zapišem, kar se dogaja. In verjetno je to, kar se je zgodilo, natanko to, kar se je moralo zgoditi v veliki igri vesolja.
In karavana gre naprej. In voda teče dalje. Brezup pa se vleče po dolinah dežele Šentflorjanske, tiho mrmrajo glasovi. Padajo ponos, radost, kreativnost, vztrajnost, druga za drugo … Kot da bi se nas dotaknil Mrlakenstein.
Pa vendar živimo v SLOVEniji, ki nosi ljubezen v sebi. Ki daje neskončne možnosti. Postali bomo zibelka nove dobe. V to sem prepričana. Če predsednik države Türk podpre program Združenja Manager Zaveza za uspešno prihodnost Slovenije, kar pomeni prizadevanje top menedžerjev za umestitev med države z najvišjo kakovostjo življenja, dvig BDP na prebivalca na 25.000 evrov, odgovorno ravnanje lastnikov z lastnino, obnovitev kakovostnega socialnega dialoga, pa tudi odgovornost politike, vlade in državnih institucij, potem je to nekaj, kar mora komunikacijska stroka podpreti.
Da ne bomo le čakali ob nabrežju. In bomo tudi mi končali (in po drugi strani začeli) našo zgodbo z: »Brazgotina ga ne muči že devetnajst let. Vse je v najlepšem redu.«
Natalija Postružnik,
glavna in odgovorna urednica
P. S.: Tudi ta revija je zasnovana kot spodbujevalec pozitivnih sprememb. Vzemite jo in jo uporabite.
V reviji preberite tudi:
Voda, brazgotine in Mrlakenstein
Obstaja indijanski pregovor, ki pravi: »Usedi se na rečni breg in čakaj, truplo tvojega sovražnika bo kmalu priplavalo mimo.« V Sloveniji že nekaj časa sedimo in čakamo in preteklo je že mnogo vode, a trupel ni. Kopiči se le smrad in slab zadah in priokus po grenkem, zatohlem in smrdljivem. Kje so tiste spremembe, kje je angažiranost, kje so (mladi), da postavijo barikade in nas vržejo v realnost?
Na Facebooku sem prebrala, da so na Novi Zelandiji (in v Avstraliji menda tudi) sprejeli zakon, po katerem pridelovanje hrane ni več pravica, temveč privilegij. Isto velja za vodo. Plačal boš torej davek državi (mednarodnim korporacijam), če boš za svoje potrebe prideloval npr. solato. Če pa ne boš imel licence, ki ti jo bo dodeljevala taista država (beri mednarodna korporacija), te hrane ne boš mogel prodati na tržnici ali ponuditi mimoidočemu lačnemu. Informacije nisem preverjala, bi pa vzorec lahko držal, sploh če pomislimo na patentiranje semen, ki bi morala biti javno dobro, pa so v intelektualni lasti – spet teh velikih korporacij.
V Sloveniji sprejmemo zakon, s katerim uboge starejše ljudi spravimo v precep – ali naj prejmejo državno pomoč ter tako tvegajo, da bo del njihovega premoženja prenesen na državo, ko umrejo, ali naj že sedaj vse prepišejo na svoje potomce ter tvegajo, da jih bodo 'vrgli' v dom za ostarele … človeka dostojno življenje. Posplošujem, namenoma, izzivam, provociram, zbujam. Pa verjetno nisem jaz tista prava generacija, ki bi morala dvigniti glas. V očeh 20-letnikov sem tudi jaz privilegirana. S službo za nedoločen čas (kaj to dandanes sploh še pomeni?), s hišo, preskrbljena 'matora'.
Na volitvah edini izvolimo kontinuiteto. V vseh državah, kjer so imeli predčasne volitve, je izvoljena druga stran(ka). Je to povezano s sociološkimi značilnostmi Slovenca – better the devil you know? Pa ne pravim, da je ta izbira slaba ali da bi bila druga boljša. Pojma nimam. Nisem jasnovidka, da bi napovedovala. Velike politične igre so mi neznanka. Samo zapišem, kar se dogaja. In verjetno je to, kar se je zgodilo, natanko to, kar se je moralo zgoditi v veliki igri vesolja.
In karavana gre naprej. In voda teče dalje. Brezup pa se vleče po dolinah dežele Šentflorjanske, tiho mrmrajo glasovi. Padajo ponos, radost, kreativnost, vztrajnost, druga za drugo … Kot da bi se nas dotaknil Mrlakenstein.
Pa vendar živimo v SLOVEniji, ki nosi ljubezen v sebi. Ki daje neskončne možnosti. Postali bomo zibelka nove dobe. V to sem prepričana. Če predsednik države Türk podpre program Združenja Manager Zaveza za uspešno prihodnost Slovenije, kar pomeni prizadevanje top menedžerjev za umestitev med države z najvišjo kakovostjo življenja, dvig BDP na prebivalca na 25.000 evrov, odgovorno ravnanje lastnikov z lastnino, obnovitev kakovostnega socialnega dialoga, pa tudi odgovornost politike, vlade in državnih institucij, potem je to nekaj, kar mora komunikacijska stroka podpreti.
Da ne bomo le čakali ob nabrežju. In bomo tudi mi končali (in po drugi strani začeli) našo zgodbo z: »Brazgotina ga ne muči že devetnajst let. Vse je v najlepšem redu.«
Natalija Postružnik,
glavna in odgovorna urednica
P. S.: Tudi ta revija je zasnovana kot spodbujevalec pozitivnih sprememb. Vzemite jo in jo uporabite.
V reviji preberite tudi:
- Danilo Türk: Z razumevanjem in skrbnejšo analizo od navideznih k resničnim rešitvam
- Edita Krajnović, Natalija Postružnik: »Vse lahko dosežemo. Pogoj za to sta vladavina prava in zaupanje.«
- Peter Frankl: Bančniki bodo spet vaški in realistični
- Maruša Bertoncelj: Fokus na razvoju
- Bojan Brank: Spremembe: ali res verjamemo, da so edina stalnica?
- Vita Kernel: Možno se je upreti vojaškemu napadu
- Ksenija Perko: Kako spremeniti svet na bolje
- Žiga Vavpotič: Nahajamo se sredi največje (r)evolucije človeštva
- Natalija Postružnik: Kaj pa izobraževanje?
- Boris Vasev: Boj za interpretacijo demokracije
- Danijela Tamše: O komuniciranju 15o
- Nada Serajnik Sraka: »Odnosom z javnostmi napovedujemo obetavno prihodnost, a …«